Kino v soseski Gorice
V petek, 5. junija, ob 21.00 vabljeni na projekcijo skupinskega filma Naš vsakdanji kino, ki bo potekala v oratoriju župnije Piazzutta, na trgu Tommaseo 12 v Gorici.
Že desetletja Kinoatelje raziskuje filmsko dediščino Goriške, na sledi spominom in zgodbam, ki prehajajo meje. Iz te dediščine se poraja novo poglavje: omnibus, pri katerem je bil volan predan novi generaciji filmskih ustvarjalcev. Kratki filmi so nastajali v Gorici, na ulicah in ob rekah, kjer se prepletajo zgodovine, v mestu na pragu, ki je izklesano iz lastnega utripa. Ob umetniškim mentorstvom režiserja Alessandra Comodina in v dialogu s knjigo Naš vsakdanji kino Sandra Scandolare je pet avtorjev — Jan Devetak, Ester Ivakič, Otto Lazić-Reuschel, Laura Samani in Francesco Sossai — razprlo mejo v polifonski portret mesta.
Film bo predvajan z italijanskimi podnapisi, vstop prost.
Film je produciral Kinoatelje v okviru istoimenskega projekta, ki je del projekta BorGO Cinema, ki združuje različne filmska društva iz Gorice in ga finančno podpira ukrep PNRR Borghi. Cilj razpisa je oživitev in obogatitev kulturne ponudbe v goriškem starem mestnem jedru.
Dogodek nastaja v sodelovanju med La Collina coop. soc., Kinoateljejem, društvom Prologo, Legambiente Gorizia, Kulturnim domom Gorica, Coop Alleanza 3.0, Ater Gorizia in ASUGI, s podporo Fondazione Cassa di Risparmio di Gorizia.
TRAILER FILMA - v nadaljevanju preberi sinopsise
FILMI
LIEBESTRAUM, 12', režija Jan Devetak
Igralka Nora Gregor umre stara sedeminštirideset let, v svojem zadnjem izgnanstvu v Santiagu de Chile, tri tedne po tem, ko izve za smrt svoje matere. Piše se 20. januar 1949. Sekundo kasneje odpre oči – in znajde se v Gorici leta 2025.
Izjava režiserja
Naredil sem film o domu, družini, starosti. In povsem po naključju so to besede, ki mi pridejo na misel, ko pomislim na Gorico, mesto, iz katerega prihajam. Vanj sem vtkal tudi upanje, saj mi, kljub temu da živimo v temnem času, čezmejna narava našega mesta vliva upanje. V tem procesu sem znova odkril trdne korenine.
V OBLAKIH SPOMINA, 8', režija Francesco Sossai
V prihodnosti filmska umetnost ne obstaja več, zato se iz nje vrne moški, ki išče kopijo filma z igralko Noro Gregor. Prvoosebna pripoved japonskega režiserja je nekakšen psihološko-geografski dnevnik o mestu Gorica.
Izjava režiserja
“Spoznal sem ga na dan, ko mi je šlo vse narobe. Pisal sem scenarij. Mislil sem, da me bo Italija s svojo arhitekturo in načinom življenja navdihnila. Gorica mi je bila všeč. To je mesto na meji med dvema svetovoma, a za tiste, ki prihajajo od daleč, so meje zabrisane. Jaz sem prišel od daleč, iz japonskega mesta Sendai. Hotel sem pisati, silno sem si želel pisati, vendar se mi je uspelo samo izgubiti. Daleč od Japonske ni bilo ničesar, o čemer bi lahko pripovedoval. Potem pa se je na klopi pred mano prikazal človek. Dejansko se je “prikazal” kot v starih nemih filmih.”
Tako se začne potovanje japonskega režiserja po Gorici in njegovo odkrivanje skrivnih goriških filmskih zakladov. Sreča se z moškim, ki prihaja iz prihodnosti, v kateri filmska umetnost ne obstaja več. Ta moški se je vrnil v preteklost – našo sedanjost – ker išče filmske kolute z bližnjimi posnetki igralke Nore Gregor, da bi iz pozabe rešil, kar se še rešiti da.
Govori se, da je bila v silovitem požaru uničena največja Tizianova umetnina Mučeništvo svetega Petra, ki jo je naročila beneška župnija Zanipolo. Kaj bi se zgodilo, če bi se lahko vrnili v preteklost in sliko rešili pred uničenjem? V duhu tega paradoksa je povedana tudi ta kratka zgodba.
NIHČE NE BO VERJEL, 12', režija Otto Lazić-Reuschel
Gorica, 1930. Pogled snemalca fašistične organizacije Dopolavoro (OND) nam razkriva režimske shode in proslavljanja. Ko začnemo doživljati glas njegovih misli, se potopimo v njegove negotovosti in v muke duha, ki se je vdal tihemu nasprotovanju. Ovekovečene podobe še naprej pripovedujejo o času, ki še danes noče miniti.
REŽISERJEVA IZJAVA
Ko sem odkril Fond Simonelli – arhivsko gradivo, ki ga je zbral Cristaldo Simonelli, ki se je pred nastopom fašizma pisal Simončič – sem bil očaran nad podobami, ki so jih posneli člani organizacije OND. To gradivo, ki ga hrani Kinoatelje, me je takoj presunilo in spodbudilo k razmisleku. Začel sem si predstavljati, kako se je lahko človek s čezmejno identiteto spoprijemal s fašizmom. V tej zgodbi smo poskusili stopiti v kožo snemalca, ki je – deloma iz strahu in deloma iz spoštovanja – spremljal dogajanje izza kamere. Vživeli smo se v njegove spomine in upe in si jih predstavljali skozi oči nekoga, ki danes ve, kaj se je dogajalo takrat.
NIČ NI GOTOVO – DVA SPREHODA PO GORICI, 16', režija Laura Samani
Poletna Gorica. Par se pripravlja na odhod na počitnice. Med praznimi ulicami in zaprtimi kinodvoranami se zdi, kot da je vse že za njima. Ostaja le Paolino, ki tava po mestu s spomini na izgubljeno ljubezen.
Izjava režiserke
Ta projekt je bil zasnovan kot raziskava: iskanje izginulih kinodvoran v Gorici. Kot se rado zgodi, pa smo našli nekaj drugega.
BAMBI BY THE RIVER, 6', režija Ester Ivakič
Dve dekleti sanjata o tem, da bi si ogledali priljubljeni risani film Bambi v kinu. Ko pa so vse vstopnice razprodane, si ob reki ustvarita svoj lasten mali kino.
Izjava Ester Ivakič
Vedno me je zanimalo ustvarjanje prostora iz lastne domišljije, nekaj zunaj ustaljenih okvirjev – pa tudi prijateljstvo, ljubezen in stik z naravo. Zato ni bilo presenetljivo, da so se mi ob branju članka o filmu Bambi, ki je bil vedno razprodan, takoj prikazali dve dekleti, in zgodba se je začela odvijati sama od sebe.