NOVA - STARA GORICA
Tostran in onstran Rožne doline V spomin Lenčki in Mauri, prijateljicama in lepima osebama Članek iz Novega Glasu, 24. 4. 2025
V sončnih dneh presihajoče zime in komaj naznanjajoče pomladi smo na zadnji poti pospremili dve lepi osebi, ki sta s svojimi edinstvenimi potezami razveseljevali ta naš zapleteni svet ob meji, ne samo fizični. V občutenem objemu smo pozdravili prijateljico Lenčko (Alenko) Kranjc iz Nove Gorice, letnik 1962. Pridružila se je svojim sončnim staršem, Marici in Francu, ki sta ji podarila značilni žuboreči nasmeh. Družba prijateljev in sorodnikov nas je na goriško pokopališče pospremila tudi Mauro Milocco (1959), h grobu, kjer počivajo njeni starši, znana goriška zdravnika Vanda Manzini in Ferruccio Milocco.
Z obema sem se spoznal v vzporednih in včasih stičnih krogih davno od tega, ko smo dvajsetletniki in dvajsetletnice, tostran in onstran Rožne doline, iskali novih poti in smeri, odkrivali vrednote sobivanja in prijateljstva. Na žalostni in vendar topli slovesnosti na pokopališču v Renčah, ki jo je začel in sklenil otožni glas saksofona Boštjana Simona, je v slovo spregovorila Orjana Velikonja, ki je z Marino Đuretić sestavljala ekipo “treh frendic”. Z milim korajžnim glasom je povedala o Lenčkinih vrlinah, skrivnostnem pogledu, karizmi in veselju, o pristnosti in dobroti, ki so se vse sintetizirale v njenem nalezljivem vedrem nasmehu, v besedi prijateljstvo, v njeni rdečelasi na kratko ostriženi frizuri in rokerski eleganci.
Orjana je spomnila, da je Lenčka pravila, da “je zelo bogata, saj čas je denar, ona pa ima časa na pretek. In mogoče je prav ta karierna neambicioznost in preprostost postavila v ospredje tisto, kar je, pravzaprav tudi za vse nas, najpomembnejše – ljubezen in prijateljstvo, miren dom in družina.”
Spomnim se, kako smo ob sobotah zahajali v novogoriški Kulturni dom, kjer je za šankom bila njena do vseh prijazna mama Marica. Obiskovali smo alternativne mladinske kroge, stanovanja in umetniške domačije prijateljev, gostilne, plesišča, koncerte, kot prvi zgodovinski Laibachov na Humu v Goriških brdih, tudi žure, ki so nas pripravljali na odraslo dobo. Lenčka in Orjana sta nastopili v filmu Kinoateljeja Sejem pripadnosti (1992), ki ga je režiral prijatelj Danijel Jarc.
Na Lenčkinem pogrebu v Renčah je bilo slišati tudi italijansko besedo, na Maurinem na goriškem pokopališču pa slovensko od prijateljev, ki smo se družili v odprtem “čezmejnem” duhu mnogo pred EPK-jem, padcem Berlinskega zidu in meje. Goriško-novogoriška klapa, udejstvovanje v Kinoateljeju, predstavitve slovenskega filma v Gorici in mednarodne predstave Srečanj malih odrov v Novi Gorici so zacementirale prijateljstvo, ki je še živo.
Maura je bila veterinarka, imela je torej rada naravo in živali, a tudi ljudi in sočloveka. Njen živi in neukročeni lesk v očeh je to jasno izpovedal. To je izpričal tudi blagoslov župnika don Nicole Bana iz Podturna pri grobu. Spoznal sem jo hkrati s sestro Mariacristino in bratom Leonardom, v družbi prijatelja Aleša Doktoriča, ki ga žal ni več med nami; po pogrebu smo obiskali tudi njegov grob. Ko sem spoznal Mauro, je še študirala v Parmi, kjer je spoznala svojega Luigija. Po diplomi je opravila dvoletno prakso v veterinarski kliniki v kraju Figline Valdarno (Firenze).
Ob povratku v Gorico je nastopila veterinarsko službo na mejnem prehodu pri Rdeči hiši in imela tudi svojo ordinacijo, vse dokler ni zbolela in se predčasno upokojila. Vseskozi je rada čuvala pse za prijatelje. Zbližala se je tudi s slovensko stvarnostjo, saj je hčerka Mila opravila slovenske šole vse do univerze.
Srečevali smo se bolj redko, pogovori z njo so bili intenzivni in medsebojno obogatevajoči, na domačih veselicah, ob glasbi in elektronskih ritmih osemdesetih in še naprej. Ob filozofskih, družbenih in političnih vprašanjih, ki so se nam razpirala tudi boleče in ostro, smo se zbližali, si bili blizu in skupaj čustvovali. Spokojnost in občutljivost sta zaznamovali njeno avro, tudi njeno stanje na svetu in odnos do drugih.
Sorodniki in prijatelji smo se po slovesnosti zbrali tako v Renčah kot Gorici na pogrebščini. Na obeh srečanjih – agapah – je bilo čutiti toplino, tudi povezanost med generacijami in različnimi krogi, ki sta jih Lenčka in Maura povezovali.
Občuteno sožalje vsem njunim bližnjim in ljubljenim: Lenčkinemu možu Milivoju, sinovoma Jaki in Rubenu, bratu Otmarju, svakinji Livjani, nečaku Kristjanu, Maurinemu možu Luigiju, hčerki Mili, sestri Mariacristini, bratu Leonardu, nečakinji Virginii ter vsem prijateljicam in prijateljem. Naj bo Lenčki in Mauri lahna domača brezmejna zemlja.
Davorin Devetak
*Foto1 - Maura Milocco med študijem veterie v Parmi, 1981
Foto 2 - Od leve "frendici" Lenčka in Orjana na 5. Film Video Monitorju v goriškem kulturnem domu. Foto Miha Brun / Arhiv Kinoatelje