SLOITA

Peter Zeitlinger, Avstrija/Češka

Nagrada Darko Bratina. Poklon viziji 2021

 

Zeitlinger portret

 

MOTIVACIJA

 

 

Nagrado Darko Bratina 2021 podeljujemo direktorju fotografije Petru Zeitlingerju za njegov obsežni opus, v katerem vztrajno raziskuje meje filmske govorice. S svojim avtorskim pristopom podpira vizije režiserjev, hkrati pa nikoli ne pozabi na gledalca, ki ga želi čim bolj doživeto popeljati v filmsko izkušnjo.

Filmska fotografija Petra Zeitlingerja črpa svojo moč oblikovanja iz samih začetkov filma, ko je bil še složen z ritmom sveta in je nenehno izumljal nove pristope, kako ujeti dogajanje pred kamero. Zeitlinger snema svet, ki se razpira pred njim, ne ustvarja novega. Prepričan je, da se notranjega toka filma ne da vzpostaviti v montažni sobi. Ne ustraši se niti zahtev hollywoodskih produkcij niti izzivov nizkoproračunskih filmov. Raziskovanje razpona filmske umetnosti je drzno izbral za svoj kredo že zelo zgodaj, še preden je kot otrok prečkal državno mejo in v neznani deželi spregovoril nov jezik. Kamera je bila njegovo prvo okno v svet in hkrati ščit, za katerim se je lahko skril.

V svoji karieri je na film zapisal prelome človekovih čustev in njegove etične vrednote. Ne glede na to, ali so se pri tem posamezniki soočali z bolečinami lastne preteklosti, nevarnimi zvermi, nacizmom ali stanji spremenjene zavesti – njegove podobe vsakokrat odražajo vedoželjnost, naklonjenost in nikdar ne obsojajo. V svetu, ki pozna kvečjemu »všečke«, je to dobrodošel opomin, kako neomajna je lahko moč filma.

 

BOGRAFIJA

Peter Zeitlinger se je rodil 6. junija 1960 v Pragi. Po sovjetski okupaciji leta 1968 in posledično politični nestabilnosti je moral z družino zapustiti državo. Z materjo sta se preselila v sosednjo Avstrijo, kjer je svojo otroško ustvarjalnost, tudi zato, ker ni znal novega jezika, uspešno izražal skozi risanje. Pri trinajstih je v ambulanti prijateljevega očeta, ginekologa, odkril osemmilimetrsko kamero. Nekaj noči zapored se je odtihotapil v ambulanto, s pomočjo visoko svetilnih kirurških luči animiral svoje prve filme in šel ob svitu domov. Neke noči ga je zdravnik zasačil, in ko je mu je Zeitlinger pokazal posnetke, je bil nad videnim ganjen. Namesto da bi ga kaznoval, mu je podaril kamero. Še preden je s kratkim animiranim Der Geburstag (Rojstni dan) prestopil prag dunajske Akademije za film, je posnel sedemdeset kratkometražcev.

Že kot študent je z enim od svojih prvih projektov, We Walked, osvojil mladinsko nagrado, ki je pripomogla, da se je uveljavil na avstrijski filmski sceni. Ker je bil nezadovoljen z zastarelimi učnimi metodami in okostenelimi kurikulumi na akademiji, je večkrat protestiral, iskal možnosti eksperimentiranja in dodatnega izobraževanja. A na svoji strani je imel mentorja, kot sta Michael Snow in Peter Kubelka. Predvsem pri drugem se je učil širšega razumevanja koncepta umetnosti kot take; tudi tiste o neločljivi povezavi med glasbo, kuhanjem in ustvarjanjem filmov. Vse tri oblike izražanja namreč sledijo enakima praviloma: komponiranju – montaži in percepciji v času trajanja – dramski obliki. Ob študiju na akademiji je na dunajskem Filozofskem inštitutu obiskoval predavanja o estetiki profesorja Herberta Lachmayerja in o etiki pri profesorju Johannu Maderju ter obenem vpisal tudi študij kulturnega menedžmenta. Zeitlingerjeva razmišljanja o teoriji filma, ki jih je objavljal v univerzitetnem glasilu, so med njegovimi profesorji na akademiji zbudila odpor; predvsem esej z naslovom Abschaffung der Montage (Ukinitev montaže), ki je nastal kot rezultat poglobljenega filozofskega študija in v katerem je spretno dokazal, da montaža, ta filmska slovnica, ne obstaja. In čeprav ni vpisal smeri režija, temveč montaža in kamera, so ga pri njegovi tezi – grozila mu je izključitev – podprli prav profesorji režije (A. Stummer in A. Corti). Nazadnje je vendarle lahko pristopil k zaključnim izpitom. Diplomiral je z odliko.

Nemara je prav zaradi vsega naštetega sčasoma razvil eno najzanimivejših in nenavadnejših karier, kar jih poznamo med evropskimi filmarji. Po sodelovanju pri več fascinantnih projektih z Götzem Spielmannom in Ulrichom Seidlom, filmskima ustvarjalcema, ki danes sodita med najpomembnejše predstavnike avstrijske kinematografije, se je nad Zeitlingerjem navdušil Werner Herzog. Prvič sta združila moči pri Tod für fünf Stimmen (Smrt za pet glasov, 1995), s katerim se je začelo dolgoletno sodelovanje, ki je vse do danes doseglo vrhunec z izjemnimi filmi, kot so Encounters at the End of the World (Srečanja na koncu sveta, 2007), Cave of Forgotten Dreams (Jama pozabljenih sanj, 2010) in mnogi drugi. Herzog in Zeitlinger skupaj vedno znova premikata meje filmske umetnosti ter iščeta drugačne in sveže načine za prikazovanje krajev in pokrajine, za katere se je zdelo, da jih ni mogoče posneti. Zeitlinger je postal ugleden direktor fotografije celovečernih igranih filmov, dokumentarcev, kratkih filmov, TV-filmov in TV-serij. Že kot študent se je preizkusil kot scenarist in montažer, njegov je tudi scenarij za igrani film Tunnelkind, ki ga je posnel skupaj z Erhardom Riedlspergerjem. V njem je precej njegovega otroštva, saj se zgodba odvija na češko-avstrijski meji, kjer je bila ob koncu 60. let prejšnjega stoletja železna zavesa. Zeitlinger črpa navdih v manjših, intimnih projektih, a tudi pri snemanju z večjimi hollywoodskimi imeni, kot sta Nicole Kidman in Nicolas Cage, za katera pravi, da sta zgled profesionalnosti in predanosti, vedno najde prostor za nove izzive.

Od leta 1978 tudi režira, kot režiser se je podpisal pod približno dvajset filmov, predvsem kratkih. V zadnjih letih vse pogosteje sodeluje tudi z življenjsko sopotnico, igralko in vsestransko filmsko ustvarjalko, Silvio Zeitlinger Vas. Nedavno ga je k sodelovanju povabil tudi Abel Ferrara za film Tommaso, večkrat pa je bil direktor fotografije tudi pri projektih igralca in režiserja Jamesa Franca, s katerim pripravljata nov film.