Agorà 2025 Bilanca med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo
Avtor Steven Stergar
Leta 2022 so sokuratorji novo ustanovljenega programa Agorà, v okviru sodelovanja med festivaloma Nagrada Sergio Amidei in Poklon viziji / Omaggio a una visione, javnosti prvič predstavili njegovo otvoritveno izdajo. Z njo so želeli prispevati k dogodku Nova Gorica / Gorica – Evropska prestolnica kulture 2025 ter vzpostaviti dialog med sodobnim italijanskim in slovenskim filmom prek primerjave in raziskovanja ponavljajočih se tematik. Zdaj, ko je bil ta cilj dosežen, je čas za kratek premislek. V prvi, otvoritveni izvedbi leta 2022 sta se ustvarjalki Nika Autor in Francesca Mazzoleni posvetili tematiki, ki je obema blizu: odnosu med človekom in pokrajino ter njegovi reinterpretaciji skozi jezik dokumentarnega filma. V drugi izdaji, leta 2023, sta Hleb Papou in Erik Valenčič obravnavala temo samoopredeljevanja, ki povezuje osrednje like njunih filmov in obenem razkraja številne kulturne in družbene predsodke, ki so še vedno močno navzoči. Tretja izdaja leta 2024 je gostila Ester Ivakič in Paola Strippolija – avtorja, ki raziskujeta pogosto prezrt žanrski film – ter obravnavala mogoče posledice odnosa med posameznikom in družbo.
Četrta izdaja Agorà pa se v določenih vidikih razlikuje od prejšnjih. V luči pomembnega leta 2025 predstavljamo dela, ki se močno razlikujejo po namenu, tehniki, jeziku in temah. Ta odločitev izhaja iz premišljene želje sokuratorjev, da osvetlijo različne poglede na resničnost in svet, v katerem živimo. Zato so se odločili podvojiti število pogledov, zamisli in pogovorov – tokrat so povabili štiri avtorje iz Slovenije in Italije, namesto zgolj dveh. Dodatna posebnost te izdaje je tudi izrazita povezanost ustvarjalcev s skupnim obmejnim prostorom. Ani Čigon, Cabirii Lizzi, Neli Maraž in Ajadu Nooru je skupna pripadnost tej regiji, katere izkušnjo upovedujejo skozi svoj filmski jezik. Štirje lokalni avtorji, štirje kratki filmi, ki nagovarjajo mednarodno občinstvo. Maček med vrati (2024) Ane Čigon je animirana alegorija, ki upodablja življenje soseske, naseljene z mačkami iz nasprotujočih si družbenih slojev. Osrednja tema mej – ter njihovih grotesknih in političnih implikacij – je prikazana skozi svojevrstno ravnotežje med domišljijo in izraznimi možnostmi animiranega filma, uravnoteženo z resnostjo obravnavane tematike. Povsem drugačen formalni pristop izbere Cabiria Lizzi. Njen film In dolce attesa, ki je še v nastajanju, a smo se ga odločili predstaviti zaradi njegovega obetavnega potenciala, odpira vprašanje vse bolj razširjenega predsodka v delovnem okolju. Pripoveduje zgodbo dveh podjetnic v italijanski industriji pogrebnih storitev, kjer prevladujejo moški. Neli Maraž sledi podobni dokumentarni poti. Njen film Domov k spominu (2016) je poklon čustvenemu pomenu in vrednosti podob. Pripoved je podana skozi skupno izkušnjo dveh starejših sester, ki ju povezuje spomin, deloma ohranjen v starih družinskih fotografijah. Njuno ponovno srečanje je pripovedno izhodišče in obenem dragocena priložnost, da skozi besedo in risbo obudita zbledele podobe otroštva. Na nasprotnem polu pa najdemo Ajada Noora. V filmu Il Mirmecologo (2024), ki združuje grotesko in grozljivko v gledališkem slogu, njegova naklonjenost žanrskim konvencijam služi kot osnova za kafkovsko zgodbo, v kateri je človeška hinavščina postavljena pod isto povečevalno steklo kot resnična narava navidez neškodljivih bitij, kot so mravlje.
Skratka, štirje filmi, izrazito različni tako po jeziku kot vsebini, povzemajo vse, kar smo spremljali v zadnjih letih, in jih ponujamo kot primerno zaključitev cikla z željo, da bi se odprle nove poti za še tesnejše povezovanje sodobnega filma obeh držav.
