Projekcija filma Bitka od reke Astico do Piave (1918) ob glasbeni spremljavi Zlatka Kaučiča v živo

datum: 24.03.2022

kategorija: novice

24. marec 2022 ob 18.00 v goriškem Kinemaxu

 

Kinoatelje in Videmska  univerza – Oddelek za humanistiko in kulturno dediščino prirejata v sodelovanju s Cineteco del Friuli, Hišo filma in Kulturnim domom Gorica, v četrtek, 24. marca, ob 18.00 v goriškem Kinemaxu brezplačno projekcijo dokumentarnega nemega filma Bitka od reke Astico do Piave (La battaglia dall’Astico al Piave). Dogodek je tudi del programa mednarodne filmske konference FilmForum v organizaciji Videmske univerze.
 

Dokumentarec, ki ga je posnela italijanska kraljeva vojska leta 1918, je razsvetljujoč prikaz grozljivih razmer na italijanski fronti med obdobjem, katerega je zaznamoval padec Avstro-Ogrskega cesarstva. Pričujoči dogodki so se odvili predvsem med 14. in 30. junijem leta 1918 in so odločili o izidu druge bitke na reki Piavi. Med različnimi trenutki, ujeti v filmski objektiv, lahko najdemo prelet Dunaja, ki ga je vodil Gabriele D'Annunzio, predajo Avstro-Ogrskih vojakov, in trenutek, ko je general Armando Diaz razglasil zmago.
 

Ob tej priložnosti bo za glasbeno spremljavo v živo poskrbel priznani slovenski glasbenik in skladatelj Zlatko Kaučič. Film, ki prihaja iz fonda Simonelli, katerega hrani Kinoatelje, je bil predmet obsežnega restavratorskega projekta pod vodstvom Univerze v Vidmu. Dogodek je brezplačen.
 

Filološko rekonstrukcijo in restavracijo filma je izvedla raziskovalna in restavratorska skupina Oddelka za humanistiko in kulturno dediščino Univerze v Vidmu (Serena Bellotti, Petra Marlazzi, Daniela Pera, Gianandrea Sasso, Simone Venturini). Pri rekonstrukciji filma je sodelovalo več institucij in se je pri tem uporabilo filmsko gradivo, ohranjeno v različnih evropskih arhivih in zbirkah, za restavriranje manjkajočih prizorov in posnetkov, ki prihajajo po večini iz ustanove Cineteca del Friuli in italijanskega filmskega arhiva Istituto LUCE, pa se je uporabilo tudi druge vire (bilteni, revije, dokumenti iz vojaških arhivov, muzejev, dnevniki in fotografije). Pri projektu so sodelovali številni znanstveniki in strokovnjaki, da bi identificirali priče, datirali in lokalizirali prizore, ter tako zgodbi povrnili pravo kompleksnost različnih perspektiv.
 

Do danes so se ohranile štiri različice filma: poleg italijanske obstajata še francoska (1918) in škotska, ki pa je precej krajša (1918), in ponovna izdaja iz leta 1927. Projekt se je osredotočil na rekonstrukcijo izvirne italijanske različice. Zato je delovna skupina poskušala pridobiti čim več starinskih kopij, izvirnikov, dvojnikov negativov in manjkajočih sekvenc. Zahvaljujoč sodelovanju različnih partnerjev: Cineteca del Friuli, Lobster Films, italijanskega filmskega arhiva Istituto LUCE, in predvsem Društva Kinoatelje. V fondu Simonelli je Kinoatelje našel nitrirano kopijo prve generacije z italijanskimi mednapisi in odlomki, ki so barvani s tehniko toniranja, na filmskem traku pa so še vidne ročno zapisane informacije o montaži in barvah. To dolgotrajno in natančno raziskovalno delo je omogočilo rekonstrukcijo približno 1170 metrov od skupnih 1255 metrov, ki so zabeleženi v dovoljenju za javno predvajanje, kar predstavlja preko 90 % celotnega filma. Projekt je podprlo italijansko Ministrstvo za kulturo, ki je prepoznalo velik pomen projekta za zaščito zgodovinske dediščine prve svetovne vojne.

 

ZLATKO KAUČIČ

Zlatko Kaučič (Postojna, 1953) je slovenski kreativni tolkalist in bobnar, ki spada med najbolj odmevna imena na sodobne jazz scene (in ne samo). Leta 2018 je praznoval štirideset let ustvarjanja na področju jazzovske in improvizirane glasbe ter mentorstva mladim glasbenikom. Začetek svoje profesionalne glasbene poti je postavil v leto 1978, v klub Tres Tristes Tigres v španskem mestu Valencija, kjer se je zaposlil kot hišni bobnar. V zgodnjih sedemdesetih se je preselil čez mejo, kjer je snemal in nastopal v Italiji. Sodeloval je v glasbeni kooperativi Swiss v Švici, leta 1976 pa se je preselil v Barcelono in začel igrati po klubih ter festivalih kot solist in v sodelovanju z raznimi glasbeniki, med drugimi tudi s Stevom Lacyjem. V letih 1981—1983 je Kučič poučeval bobne na jazz šoli Taller de musicos v Barceloni. Od leta 1984, ko se je preselil v Amsterdam, se je vključil v izredno močno tamkajšnjo sceno improvizirane glasbe in se kot skladatelj uveljavil na področju uprizoritvene in plesne umetnosti. Po osamosvojitvi se je ponovno ustalil v Sloveniji in na široko zakoračil v izjemno plodno ustvarjalno obdobje. Izdal je preko 60 zgoščenk, od katerih so nekatere postale prepoznavne doma in v tujini. Gostoval je na številnih pomembnih glasbenih festivalih po celem svetu in igral ter snemal z velikimi imeni in inovatorji na področju jazza ter improvizirane glasbe. Posnel je glasbo za nekaj filmov in sodeloval v dokumentarcih v Španiji. V Novi Gorici vodi skupino »Kombo« in glasbeno šolo, mentoriral pa je tudi številne delavnice v Evropi ter ZDA. Zasnoval je Brda Contemporary Music Festival, ki ga kurira od leta 2011.